Zakaj bodo vsa podjetja v nekaj letih
spoznala svetovni splet in se z njim aktivno ukvarjala ?
Katere so faze prek katerih podjetje pride na Internet ?
V kolikem času se to lahko zgodi ? Na ta vprašanja
lahko odgovorimo že danes.
Do prvega stika s spletom pride, ko vedno več odjemalcev
ali poslovnih partnerjev sprašuje o možni uporabi elektronske
pošte. Koncno de direktor podjetja (klical ga bom kar
Franc) odloci, da si nabavi prikljucek na internet pri krajevnem
providerju in si brez nobene poglobljene analize nabavi
tudi prvi naslov elektronske pošte. Na vizitkah in
na papirju podjetja doda poleg številke telefona in
faxa še naslov mailboxa za elektronsko posto in se
tako začne elektronski križev pot.
V tej fazi vsakdo začne pluti po neizmernih straneh spleta,
da bi dobil čimveč informacij in si začenja pridobivati
izkušnje o načinu, s katerim najhitreje pride do željenih
informacij. S priključkom na splet začne Franc opazovati
konkurenco, dobiva dan za dnem zanimiva sporočila po elektronski
pošti v zvezi s svojo dejavnostjo in je vedno na tekočem
v zvezi s davčnimi in zakonskimi novosti.
Po nekaj tednih začne že razmišljati o lastnih straneh
na spletu. Podjetje ni tako veliko, da bi lahko izučil lastno
osebo z vsemi skrivnostmi Interneta, zato zaupa realizacijo
projekta specializiranemu podjetju. Po več mesecih nesoglasij
in nerazumevnja, mu končno izdelajo in vnesejo v internetovo
mrežo ducat grafično lepo izoblikovanih strani.
Medtem se je Franc nekako že izuril z elektronsko pošto,
pokazal je nekatere zanimive strani svojim ožjim sodelavcem,
tako da se v firmi priključijo na Internet že nekaj ur dnevno.
Med drugim si je pripravil daljši seznam obstoječih in možnih
klientov, katerim pošilja dvakrat mesečno novice o
delovanju in proizvodnji svoje firme.
Minilo je še nekaj mesecev in Franc ponovno prebira, zelo
zaskrbljen, elektronska sporočila iz Avstralije in Brazilije,
kjer bi druga podjetja hotela prodajati njegove proizvode.
Prijatelj Dušan mu je večkrat povedal, da splet ni
varen, da za vsakem modemom prežijo elektronski gusarji
(hackerji), ki samo čakajo na naivneža, ko vnese v mrežo
številko svoje kreditne kartice, s katero potem kupujejo
širom po svetu. Kljub temu se je Franc odločil, da
se obrne na drugo specializirano podjetje za pripravo posebnih
strani za elektronsko trgovanje. V pičlih petnajstih dneh
je imel presrečni Franc že pripravljen svoj katalog z vsemi
proizvodi. Dobil je tudi majhen priročnik, kjer je bilo
na dolgo razloženo, kaj mora preurediti v notranji organizaciji
podjetja.
Naš Franc je v celoti zaupal vsem nasvetom, v nekaj
mesecih je skoraj brezplačno izučil svoje uslužbence (s
posebnim državnim zakonom, ki to omogoča) , reorganiziral
je notranji pretok informacij, posodobil računalniške programe
in dobavil stalno telefonsko povezavo na svetovni splet.
Kaj pa dela danes Franc, leto dni po dobavi prvega naslova
elektronske pošte ? Večinoma trguje s tujino, število
uslužbencev je naraslo (med drugimi je prišel tudi
prijatelj Dušan, izvedenec za elektroniko, saj se je
njegovo podjetje znašlo v težavah zaradi taiwanske
in singapurske konkurence), proizvodnja stalno narašča,
moral si je celo nabaviti novo skladišče, nekje v Ameriki.
Kupil si je tudi nov prenosni računalnik, s katerim je skoraj
stalno povezan (tudi preko mobitela) na splet in na varen
način tudi na glavni računalnik firme. Večina uslužbencev,
ki niso v proizvodni verigi, dela kar na domu : stalno spremljajo
dogodke na mednarodnih tržiščih, iščejo morebitne
nove kupce in nove načine marketinga, s katerimi bi bile
spletne strani podjetja še bolj obiskane. Knjigovodja
pa trikrat na dan (tudi on od doma) preverja račune v bankah
in avtorizacije plačil z raznimi kreditnimi in drugimi karticami.
No, malo za šalo malo za res, upam, da sem konkretno
odgovoril na začetna vprašanja. Če bi to zgodbico napisal
pred tremi leti, bi se vsi lepo zakrohotali, dandanes pa
marsikdo lahko primerja lastne izkušnje s tistimi,
ki so doletela našega podjetnika Franca ….
Nasvidenje prihodnjič.
Miran PEČENIK
miran@pecenik.com
http://miran.pecenik.com/
