Na vseh straneh spletne mreže opazimo,
poleg vsebine v obliki teksta, tudi podlago (background)
in razne slike, ki malo popestrijo grafični videz strani.
Čeprav s profesionalnimi programi lahko rabimo različne
vrste grafičnih datotek, so brkljalniki pripravljeni za
prikazovanje izključno slik vrste .gif in .jpg. Prve uporabljamo
za slike (ali za risbe) s prozorno podlago (ali za rizbe)
in imajo pretezno 256 barv, druge, ki so v skrčeni obliki
in torej manjše od istih datotek .gif, pa rabimo za
razne vrste slik, tudi večjih formatov in v večji barvni
resoluciji.
Pred nekaj leti so poskusili uveljaviti en sam standard
s končnico png, ki pa se do danes ni obnesel. Zanimivo je,
da na spletnih straneh lakho definiramo podlago z zelo majhno
sliko. Ta se v brkljalniku avtomatično ponovi v vodoravni
in navpični smeri, tako da napolne celotno spletno stran.
V primeru, da definiramo za podlago kvadrat s štirimi
majhnimi kvadrati, ki so izmenično beli in črni, se na zaslonu
pojavi šahovnica.
Druga grafična zanimivost brkljalnikov je ta, da samodejno
razporedijo spletno stran glede na resolucijo Oken našega
računalnika. Zatorej so večkrat nekatere strani zelo majhne
ali prevelike. Umetnost ustvarjalcev spletnih strani je
prav v dobri zmesi med kompatibilnostjo z obema najbolj
rabljenima brkljalnikoma in formati Oken, ter na drugi strani
z ne preveliko obremenjenostjo grafičnega dela strani (npr.
velike slike, ki jih s težavo povzamemo).
Vmesni korak med grafiko in videoposnetki so animacije.
Tudi te imajo končnico gif in so v bistvu fotogrami, ki
jih z brezplačnimi programi (npr. Gifcon) vključimo v eno
samo datoteko. Že v tej prvi fazi posnetkov je edina omejitev
kreativnosti - fantazija ustvarjalca.
Kar zadeva videoposnetke, še ni pravega standarda.
Najbolj uporabljene so datoteke .avi (brez kompatiranosti,
so precej velike, lahko pa jih vidimo z raznimi programi,
ki jih že vsebujejo Okna, kot npr. mplayer), .mpg (kompatirana
datoteka ; druga slika ni v celoti posneta, pač pa vsebuje
samo informacije o razliki s prvo sliko ; ima manjšo
definicijo in rabi pretežno zunanji program -t.i. plugin-
za ogled posnetka) ali pa .ra (real-audio, to je standard
za zvok, ki se mu je v zadnjih letih pridružil nov standard
imenovan real-video, za prikazovanje videoposnetkov).
Na svetovnem spletu najdemo vsekakor zelo malo videoposnetkov,
ker sedanji Internet še ni primeren za prenos take količine
podatkov. Vse kaže, da bomo čez nekaj let z novim svetovnim
spletom (t.i. Internet2) lahko brez problemov spremljali
na našem monitorju videoposnetke. Na ta način se bo razlika
med televizijskimi in spletnimi stranmi še zmanjšala.
Televizija in svetovni splet imata že danes neke vrste skupnega
imenovalca. Imenuje se Web-TV, je pa "črna škatla",
ki na eni strani povezuje televizijski ekran, na drugi pa
telefonsko linijo. Verjetno nima velikih možnosti za uspeh
(vsaj v Italiji ne), ker je treba spletni naslov oddati
prek telefonske povezave, sama stran pa pride na ekran preko
televizijskih valov. Da bi lahko že danes izklopili telefonsko
povezavo (in s tem povezane stroške), bi morali imeti
4-metersko parabolo na naši strehi. Druga rešitev
bo (kmalu) povezava preko električnega omrežja, kar bi lahko
v kratkem realizirala družba Wind (po Telecomu in Infostradi
je tretji italijansi upravljalec kabelske telefonije), katere
glavni delničar je prav podjetje Enel ...
Poglavje zase in izven internetovega spleta, pa so posnetki
celovečernih filmov. Čeprav se je do pred kratkim sušljalo
o predvajanju preko spleta, se današnja tehnologija
bolj obrača na drugo generacijo CD-jev (DVD Digital Video
Disc) ali na posebne povezave prek optičnega kabla ali satelita.
Lep pozdrav in nasvidenje prihodnjič.
Miran PEČENIK
miran@pecenik.com
http://miran.pecenik.com/
